Novo leto v Omišu in okolici

Poročilo je napisala Anja Črepinšek.

Novoletni izlet z Dobrimi razmerami smo začeli v soboto, ko se je vsak organiziral malo po svoje. Nekateri smo par ur sonca izkoristili v Čikoli, drugi so šli v Omiš in nas pričakali v apartmaju. Sobe smo si hitro razdelili in se odpravili na večerjo. Drugače kot v pristni dalmatinski restavraciji, kjer ti na mizo prinesejo tudi pepelnike, pač ne gre začeti.

Nedeljo smo otvorili v Planovem, plezališču, ki se nahaja v Omišu in je dodobra odslužilo kot ogrevalna stena, kjer so navpične plošče zahtevale natančnost, zaupanje v male oprimke in stopke, pa tudi kakšen bolderaški gib. Če smo plezati začeli v jopicah, pa smo po prvih sončnih žarkih, uprtih v steno, že odlagali oblačila in z navdušenjem nabirali višinske metre. Izziv dneva je bil namreč preplezati kar največ smeri, zmagovalno dvojico pa je čakala (kalorijsko) bogata nagrada. Seveda smo se na poti do apartmaja ustavili v starem mestnem jedru, kjer so že gorele lučke, kuhano vino pa je dišalo s stojnic. Na majhnem osvetljenem trgu, kjer so metre lučk prekinjali rdeči lampijoni, v bližini pa se je dvigoval zvonik z gorami v ozadju, smo nazdravili prihajajočim dnem in tako zaključili večer.

Naslednje jutro je prineslo nove izzive. Odpeljali smo se do plezališča Marjan, ki ne vabi le s svojo imenitno sivo-oranžno steno, temveč tudi s slikovitim pogledom na morje. Jasno, da je Matjaž zasedel fotografsko mesto na vrhu stene in dokumentiral naše vzpone v tej žareče oranžkasti skali, čeprav je na koncu priznal, da mu kakšna deska za sedenje ne bi bila odveč. Je že res, da je lažje plezati, kot pa sedeti v pasu 😊.

Zvečer je sledilo druženje, iskanje ljudi »pod krinko«, smeh in bistroumne izjave vse bolj veselih plezalcev. Igra je potekala pozno v noč, argumenti so bili čedalje močnejši, četverica našega apartmaja pa je sklenila, da je »dimljena rižota« (beri: rahlo prižgana na dnu, ampak do tistega dela nismo prišli, saj bi lahko s tistim loncem nahranili vse prisotne in ne le nas štirih) recept za uspešno plezanje naslednjega dne.

Na zadnji dan leta 2024 smo se tako odpravili v Mimice, kjer se je izkazalo, da rižota in vsesplošna dobra volja delujeta. Preživeli smo čudovit dan, ki je prinesel nove plezalne zmage, preseganje do tedaj osvojenih težavnosti in puščanje strahu za sabo. Marsikdo se je znašel na svojem limitu in uspel. Še bomo kuhali »dimljeno rižoto«!

K splošnem vzdušju je prispevala tudi Galova kitara, vzponi pa so se vrstili v spremljavi najrazličnejših glasbenih stilov. Plesne korake na Sladka kot med sta tako že kar v plezališču otvorila Ana in Matjaž, ki sta se zavrtela pod steno.

Sledil je nov podvig: večerja. Ideja o treh polnjenih piščancih in dveh solatah se je izkazala za dobro. Ana je vse tri napolnila v pičlih dvajsetih minutah, spekli smo jih v treh apartmajih, pripravili še ostalo, podaljšali mizo in vsi skupaj z užitkom pojedli. Po začetni tišini polnih ust, ki so jo prekinjali le naključni ognjemeti, pa se je že dalo zadihati. Smeh in pogovori so se nadaljevali v noč, ko smo malo pred dvanajsto šli v mesto, odpirali penino, nazdravljali in se izmenično prestavljali malo v levo, malo v desno, odvisno pač od glasbe, ki so jo vrteli na odrih. Strateško smo se namreč postavili na sredo in med drugimi so (in predvsem) glasno zapeli Dan ljubezni.

Prvi januar je bil namenjen počitku, kljub temu pa smo se nekateri povzpeli na trdnjavo nad Omišem, se naužili razgleda in se kasneje pridružili ostalim, ki so srednjeveško pot do znamenite Vrulje že prehodili. Razgledov pa še zdaleč ni bilo konec. S hrbtom ob steni, kitaro, soncem na obrazu in posamičnimi verzi Sarà perché ti amo, ki smo jih znali zapeti, smo lagodno uživali v dnevu, pogledu na zaliv pod nami in tako veselo začenjali prihajajoče leto.

Kot vedno je izlet minil prehitro. Že smo spakirali in se odpeljali proti Čikoli, kjer nas je nekaj še do zadnjih minut svetlobe izkoristilo dan, se dodobra naplezalo, nakar smo se odpeljali domov.

Zaključujem z nasmehom in hvaležnostjo za vse doživeto in menim, da smo staro leto zaključili in novo začeli na najboljši možen način – v radostni družbi Dobrih razmer. Do naslednjič!