Poletni tabor v Franciji

Poročilo je spisala Anja Črepinšek.

Naš tabor Dobrih razmer se je začel, kot se za ime kluba spodobi. Ležeren prihod v sobotnih večernih urah, ter s sončnim jutrom naslednjega dne. Ker je za prvi dan bil izbran sektor v Ailefroide, torej nad našim kampom, ki se ponaša z granitno vertikalo, smo se tja napotili malo čez poldne, saj je sonce kar precej razkazovalo svojo moč. Ogreli smo se v »lahkih« smereh, granitnih platah, kjer smo nemudoma ugotovili, da nam roke ne služijo prav dosti, težavnost je namreč slonela na nogah in na zaupanju, večjem ali manjšem, odvisno pač od trenutka. Skratka, zanimiva izkušnja, posebej za plezalce, ki so prvič okusili granit.

Drugi dan, druga kamnina, in sicer konglomerat. Plezališče Rue des Masques nas je presenetilo z raznoliko skalo, iz katere so štrleli kamni vseh mogočih oblik, velikosti, pod takšnimi koti, da se je na prvi pogled zdelo, kot da bo vse samo »padlo ven«, a se seveda to ni zgodilo. Smeri vseh težavnosti so nas pritegnile, uživali smo v razgledu na gore in se čudili Matjaževim tridimenzionalnim obratom v strehi.

Apnenca imamo sicer v Sloveniji zadosti, a smo ga obiskali tudi tukaj. Odpravili smo se v Le Rif d’Oriol, kjer pa je ta kamnina precej drugačna. Rekla bi, da je bilo trenje včasih malo boljše, predvsem pa so naš pogled pritegnile vzporedne črte, ki so se kot nekakšne »žile« koncentrično dvigale po steni in ponujale minimalen oprijem oziroma stop. Zelo lep je že sam dostop do stene, saj prečkaš travnik, ki ga krasijo šopki raznovrstnih cvetlic, še posebej zaplate sivke, ki jih moraš povonjati, saj res prijetno dišijo. Tretji dan smo nato zaključili z obiskom starega mestnega jedra v Briançonu, ki je prav tako nekaj posebnega, sploh, ker vanj vstopiš skozi kamnit obok in misliš, da se boš znašel v utrdbi, a se pred tabo odpre tlakovana cesta, po kateri se spustiš do razgledne ploščadi. Kljub temu, da smo bili za sladoled prepozni, večinoma se namreč vse zapira okoli 19.30, pa je mesto vredno ogleda.

V sredo se je naša plezalska druščina malo razdelila, nekateri so imeli dan počitka, drugi pa smo se ponovno odpravili v Rue des Masques, kjer smo splezali nekaj smeri, nato pa se odpeljali do ostalih, ki so že bili pri jezeru Lac de Serre-Ponçon. Jezero dolgo 20 km, sinje modro in rahlo vzvalovljeno, ter ravno pravšnje temperature, nam je tako nudilo dobro osvežitev, ki smo jo popestrili s supanjem.

Zadnja, večini še vsaj kot plezalcem neznana kamnina, je bil gnajs v Arsine-Villar D’Arêne. Že sama pot do tja je panoramska, saj pogled seže do dva, tri, štiritisočakov. Tudi ta kamnina nam je predstavljala nov izziv, čeprav menim, da se je nanjo lažje navaditi, kot na granit. Poleg lepih smeri, okolico krasi tudi potok in pa seveda pogled na navidezno neskončne zelene planote, nad katerimi se dvigujejo gore.

Zaradi prikupne bližine mnogih sektorjev, ki so se dvigali nad našim kampom, smo v petek ponovno drsali, (za)upali granitu, ter se kar kmalu vrnili nazaj, saj so stekle priprave za Matjažev rojstni dan. Poleg torte (ja, da se jo speči v kampu!), smo pripravili še vse ostalo potrebno za piknik, zakurili ogenj in začeli s praznovanjem.

Preživeli smo lep večer ob spremljavi kitare, petja, smeha, ki se je zaključil z obvezno partijo Jungle Speeda in še ravno pravočasnim odhodom v šotore, preden so nebo začele razsvetljevati strele z zvočno spremljavo.

Zadnji dan se je nekaj članov kluba odločilo za pohod, drugi pa smo soboto preživeli na konglomeratu v Rue des Masquesu, saj smo soglasno sklenili, da nam je bilo to plezališče najbolj všeč. Pokljukali smo še nekaj smeri, ter se utrujeni, a zadovoljni vrnili v kamp.

Tako je kar naenkrat napočila nedelja, ko smo se vsi spraševali, kam je šel čas, ter s pogledom zazrtim v okoliške hribe ugotavljali, da Ailefroide, Briançon in okolica ponujajo mnogo, tako za plezati, hoditi, kolesariti, ali pa se samo sprehajati po pokrajini, ki jemlje dih.

Verjamem, da se bomo nekega dne z veseljem vrnili, obujali spomine na tabor Dobrih razmer, ki nas očitno spremljajo tudi čez meje Slovenije, se nasmehnili trenutkom, ki so nas najbolj osrečili in odkrivali nove poti, smeri v čudovitih prostranstvih Provansalskih Alp.